Grki omenjajo te majhne konje že v 4. st. pr.n.št. na območju današnje Dalmacije (Hrvaška). Rimljani so območju današnjega Bihača (Bosna) podelili dovoljenje za trgovanje s temi malimi konji. BPK so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, tako imenovani »samaraši, kiridžije«, od Istanbula po celotnem Balkanu, proti severu, na zahod in jug.

V obdobju od leta 1900 do 1912 je bilo samo v Italijo izvoženih 200.000 živali, kar dokazuje da so bili zaradi svojih kvalitet zelo iskani tudi izven meja.

Planinski konji v tipu BPK so bili v nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem in jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje preko Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja (Soška fronta).

Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih predelih nekdanje Jugoslavije. Nepisani viri omenjajo, da je Wehrmacht uporabil te konje za oskrbovanje svojih enot na norveškem, tja so jih pripeljali z letali in jih spustili z padali.

BPK so bili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja najštevilčnejši in najbolj uporabni delovni konji v bivši Jugoslaviji. V svoji sestavi jih je imela tudi takratna JLA – jugoslovanska ljudska armada.